Pa ga res?

Ali čutimo svoje telo takšno, kot je v resnici, ali takšno, kot smo se ga navadili čutiti?

Ali res čutimo, kako močno stiskamo čeljust? Kako plitko dihamo? Kako zakrčena so naša ramena? Kako napet je naš trebuh? Ali pa smo se na to stanje tako navadili, da ga razumemo kot normalnega?

Thomas Hanna (ameriški filozof, raziskovalec gibanja in ustanovitelj somatike) je zapisal, da človek skozi življenje ne izgublja zgolj gibljivosti in vitalnosti. Vedno bolj izgublja sposobnost zaznavanja/čutenja samega sebe.

Kar pogosto pripisujemo staranju, je lahko v resnici posledica let prekomernega stresa, skrbi, prilagajanja in pritiskov, ki so jih na naše telo in živčni sistem pustile življenjske izkušnje.

Otrok se prilagodi družini.

Mladostnik šoli.

Odrasel službi, partnerstvu, starševstvu in družbi.

Vsaka prilagoditev ima svojo ceno.

Če je prilagoditev učinkovita, povečuje red, urejenost in sposobnost delovanja.

Če pa je neučinkovita, povzroča entropijo, ki jo telo shrani v obliki kroničnih mišičnih napetosti, spremenjenega dihanja, zmanjšane gibljivosti in vedno slabšega čutenja samega sebe.

Težava je v tem, da telo ne pozablja.

Še večja težava pa je, da človek pozabi, da telo ne pozablja.

Zaradi senzorno-motorne amnezije (izgubo zavestnega nadzora in občutka nad določenimi mišičnimi skupinami) vedno manj zaznavamo razliko med ravnotežjem in neravnotežjem. Kronično napetost začnemo doživljati kot sproščenost. Kronično utrujenost kot normalno stanje. Kronično prilagajanje kot ljubezen. Kronično nemoč kot usodo.

Posledica tega je, da vedno več energije porabljamo za vzdrževanje stanja, ki ga razumemo kot normalno.

Vedno manj pa je ostane za učenje, spremembo, rast.

Ko začnemo bolj jasno čutiti in razumeti sebe, dobimo možnost, da spremenimo tisto, kar nas omejuje.

Da opazimo, kar je bilo prej avtomatsko.

Da začutimo, kar je bilo prej potlačeno.

Da vidimo, kar je bilo prej skrito za navadami.

Šele, ko nekaj zaznamo, lahko na to tudi vplivamo oz spreminjamo.

Zato sprememba ni posledica močne volje.

Sprememba je posledica boljšega zavedanja.

Morda najpomembnejše vprašanje ni:

"Kaj je narobe z mojim telesom?"

Temveč:

"Kaj ne čutim več dovolj dobro, da bi lahko razumel/a, zakaj je moje telo takšno, kot je?"

Telo ne postane trdo, togo, boleče ali omejeno brez razloga. Vsaka kronična napetost, omejitev ali bolečina ima svojo zgodbo. Bolj kot iskanje napak je zato smiselno raziskovanje vzrokov in razumevanje procesov, ki so telo pripeljali do tega, da deluje tako, kot deluje danes.

Rešitev zato ni v popravljanju telesa, temveč v boljšem čutenju in razumevanju sebe. Kar lahko začutimo in razumemo, lahko tudi spreminjamo. Z nižanjem senzorno-motorne amnezije se povečuje zavedanje, vrača se možnost izbire in ustvarjajo pogoji za več ravnovesja, lahkotnosti ter učinkovitosti. Telo tako ni več le prostor, kjer čutimo posledice preteklosti, temveč postaja vedno bolj stabilna podpora in kompas za boljše odločitve v sedanjosti.

Ali sprejemate svoje trenutno počutje kot normalno samo zato, ker traja že dolgo?

Se počutite lahkotno ali vse bolj utrujeno?

Lidija