Pred nekaj dnevi sem sedela na kavi in opazovala ljudi, ki so hodili mimo.

To rada počnem. Vsak človek hodi nekoliko drugače. Nekdo lahkotno in sproščeno, drugi z majhnimi, hitrimi koraki. Pri nekom najprej opazim nekoliko dvignjena ramena, pri drugem glavo pomaknjeno naprej ali vstran, pri tretjem nagnjenost telesa na eno stran.

Ko človek spregovori, običajno najprej prisluhnemo njegovim besedam. Sama pa opažam, da mojo pozornost najprej pritegne njegovo gibanje. Kako stoji. Kako hodi. Kako diha. Kako govori. Kako uporablja svoje telo.

Z leti sem ugotovila, da telo pogosto pove tisto, česar človek še ne zna ubesediti. Številne izkušnje se vanj zapišejo veliko prej, preden jih zavestno prepoznamo. Zato se v načinu, kako stojimo, hodimo ali dihamo, pogosto skriva več informacij, kot si predstavljamo.

V njem se zrcalijo naše navade, način življenja, pretekle izkušnje, prilagoditve, pa tudi način, kako se srečujemo z vsakodnevnimi obremenitvami. Včasih lahko že iz drže opazimo, da nekdo vlaga veliko energije v vsak gib, da je telo v nenehni pripravljenosti ali pa se, nasprotno, giblje lahkotno in sproščeno.

Drža seveda ni nekaj, po čemer bi človeka ocenjevali. Lahko pa nam ponudi dragocene informacije in nam pomaga bolje razumeti, kako se je telo skozi leta prilagajalo življenju.

Bolj ko opazujem ljudi, bolj ugotavljam, da drža ni nekaj, kar bi morali popravljati. Je predvsem nekaj, kar je vredno razumeti. In prav razumevanje je pogosto prvi korak do spremembe.

Drža ni le položaj telesa

Ko govorimo o drži, običajno pomislimo na hrbtenico, ramena ali medenico. V resnici pa je drža veliko več kot položaj posameznih delov telesa.

Je odraz tega, kako naš živčni sistem organizira telo v prostoru.

Da lahko stojimo, hodimo ali sedimo, živčni sistem ves čas usklajuje delo številnih mišic. Nekatere se aktivirajo, druge sproščajo. Večina tega dela poteka povsem nezavedno.

Če določene mišice zaradi stresa, poškodb ali ponavljajočih se gibov dlje časa ostajajo napete, telo takšno stanje postopoma sprejme kot običajno.

Zato človek z dvignjenimi rameni pogosto verjame, da so njegova ramena sproščena.

Nekdo, ki se že leta nagiba na eno stran, je prepričan, da stoji naravnost.

Njegov občutek za telo se je preprosto spremenil. Tisto, kar občuti kot sredino, ni nujno tudi dejanska sredina.

Naše telo pri tem ne dela napake. Ves čas se skuša prilagajati razmeram, v katerih živimo, da lahko kljub obremenitvam še naprej delujemo. Šele kadar takšne prilagoditve trajajo predolgo, lahko začnejo postajati tudi vir težav.

Telo se ves čas prilagaja

Naše telo je neverjetno prilagodljivo.

Prilagodi se poškodbi.

Prilagodi se načinu dela.

Prilagodi se stresu.

Prilagodi se življenju.

Prav zaradi te sposobnosti lahko po poškodbi še vedno hodimo, delamo in opravljamo vsakodnevna opravila.

Predstavljajte si človeka, ki si zvije gleženj. Nekaj tednov hodi nekoliko drugače, da poškodovano nogo razbremeni. Gleženj se pozdravi, telo pa ta način gibanja, ki je nastal ob poškodbi, ohrani. Teža se začne prenašati drugače, ena stran telesa opravi nekoliko več dela kot druga, obremenitve se neopazno prerazporedijo.

Čez nekaj let se lahko pojavijo bolečine v kolku, kolenu ali križu.

Takrat je pogled običajno usmerjen tja, kjer boli.

V resnici pa je boleči del telesa pogosto tisti, ki je po letih prilagajanja prevzel več dela, kot ga zmore.

Podobno se dogaja pri vsakodnevnih navadah.

Dolgotrajno sedenje za računalnikom, vožnja avtomobila, ali delo, pri katerem vedno znova uporabljamo enake gibe, obremenjujemo eno stran telesa (natakarji, tenisači,...), telo počasi naučijo novega načina gibanja.

Na začetku glavo proti zaslonu pomaknemo le med delom.

Po nekaj letih takšen položaj postane običajen.

Telo ga sprejme kot svojo novo normalnost in ga ohranja tudi takrat, ko računalnik ugasnemo.

Spremembe se ne zgodijo čez noč.

Nastajajo počasi. Tiho. Skoraj neopazno.

Tudi stres ima svojo držo

Ko govorimo o stresu, največkrat pomislimo na misli, čustva ali občutek preobremenjenosti.

Veliko redkeje pomislimo, da se stres odraža tudi v našem telesu.

Že neprijeten telefonski klic, napet pogovor ali slaba novica lahko povzročijo, da se mišice pripravijo na akcijo. Ramena se nekoliko dvignejo, trebuh se napne, čeljust se stisne, dihanje postane plitvejše.

Takšen odziv je popolnoma normalen.

Če se po dogodku zavemo kakšen vpliv je imel na nas in se zavestno umirimo, se umiri tudi telo.

Če pa živimo v dolgotrajnem stresu ali napetosti sploh ne opazimo več, določene mišne skupine ostanejo aktivne dneve, mesece ali celo leta.

Po določenem času tega ne občutimo več kot napetost.

Postane naš običajen način delovanja.

Veliko ljudi šele med somatsko obravnavo prvič ugotovi, koliko energije porabijo zgolj za to, da ohranjajo telo v stalni pripravljenosti.

Pogosto rečejo:

"Sploh nisem vedel/a, da sem bil/a ves čas tako napet/a."

Zakaj se je tako težko držati bolj vzravnano?

Verjetno je vsak od nas že poskusil.

Vzravnamo se.

Poravnamo ramena.

Dvignemo glavo.

Čez nekaj minut se telo vrne v položaj, ki ga pozna.

Razlog ni pomanjkanje discipline.

Telo vedno znova izbere vzorec, ki ga je skozi leta osvojilo in ga doživlja kot varnega ter poznanega.

Če želimo vplivati na držo, telesu ni dovolj naročiti, naj stoji drugače.

Ponuditi mu moramo novo izkušnjo.

Kako lahko pri tem pomaga klinična somatika?

Pri klinični somatiki človeka ne postavljamo v »pravilno držo«.

Ne vlečemo ramen nazaj in telesa ne poravnavamo na silo.

Najprej skušamo razumeti, kako se je telo organiziralo in zakaj.

S pomočjo nežnih, zavestnih gibov in pandikulacije človek začne ponovno zaznavati mišice, ki jih je skozi leta skoraj prenehal čutiti. Ko se izboljša zaznavanje, se izboljša tudi nadzor nad njimi.

Naš živčni sistem se namreč uči vse življenje. Vsaka nova izkušnja, ki jo doživimo z zavedanjem, predstavlja novo informacijo za možgane. Če jo prepoznajo kot koristno, lahko postopoma spremenijo način, kako organizirajo gibanje in uravnavajo mišični tonus.

Sprememba se zato ne zgodi zato, ker bi se bolj trudili ali telo silili v drugačen položaj. Zgodi se zato, ker se živčni sistem nauči učinkovitejšega načina gibanja.

Pogosto ljudje povedo:

• »Lažje stojim.«
• »Hodim drugače.«
• »Ramena so nižje, niso več pri ušesih.«
• »Lažje diham.«
• »V telesu imam več prostora.«
• »Počutim se večjega.«

To niso velike ali dramatične spremembe.

So občutki, ki povedo, da telo za enako gibanje porablja manj energije, gibanje pa postane bolj lahkotno, usklajeno in učinkovito.

Ko začnemo bolje zaznavati svoje telo, ne spremenimo le načina gibanja. Začnemo prepoznavati tudi vzorce, ki smo jih prej imeli za nekaj povsem običajnega. Prav zavedanje pa je prvi korak vsake trajnejše spremembe.

Poskusite opazovati svoje telo

Postavite se bosi na tla.

Zaprite oči.

Ne popravljajte se.

Samo opazujte.

• Na katerem stopalu čutite več teže?
• Sta koleni sproščeni ali ju nezavedno zaklepate?
• Sta obe rami na isti višini?
• Je glava res na sredini ali je rahlo obrnjena oziroma nagnjena v stran?
• Kako dihate? Se ob vdihu premika predvsem zgornji del prsnega koša ali začutite gibanje tudi v spodnjih rebrih?

Nato odprite oči in stopite pred ogledalo.

Primerjajte občutek s tem, kar vidite.

Marsikdo je presenečen.

Notranji občutek in dejanska drža se pogosto ne ujemata.

In prav tam se začne raziskovanje.

Ne z vprašanjem, kako bi se morali držati.

Temveč z vprašanjem:

Kako danes uporabljam svoje telo in zakaj?

Za konec …

Morda popolna drža sploh ne obstaja.

Obstaja pa drža, ki odraža način, kako živimo.

Naše telo se ves čas prilagaja. Prilagaja se stresu, poškodbam, navadam, načinu dela, odnosom in izkušnjam. Vse to postopoma oblikuje način, kako stojimo, hodimo in se gibamo.

Ko začnemo telo opazovati z nekoliko več radovednosti, pogosto ugotovimo, da drža ni težava, ki jo je treba popraviti. Je informacija. Je zapis vsega, kar smo doživeli, in način, kako se je telo naučilo živeti v teh okoliščinah.

Dobra novica je, da ta zapis ni dokončen.

Živčni sistem se uči vse življenje. To pomeni, da se lahko spreminja tudi način, kako uporabljamo svoje telo. Ne čez noč in ne z več truda, temveč z več zavedanja, boljšim zaznavanjem in novimi izkušnjami.

Ko se spremeni način gibanja, ljudje pogosto povedo, da lažje dihajo. Da imajo več energije. Da se gibljejo z manj napora. Da se v svojem telesu počutijo bolj mirno in sproščeno.

Vedno znova me zato spremlja misel, da kakovost našega gibanja pogosto odraža tudi kakovost našega vsakdana.

Morda se zato ni treba ves čas spraševati, ali stojimo dovolj vzravnano.

Veliko bolj zanimivo se mi zdi vprašanje:

Kako danes uporabljam svoje telo?

Ali mi moje gibanje daje več svobode ali me omejuje?

Ali se v svojem telesu počutim varno, lahkotno in sproščeno?

In morda še najpomembnejše:

Če bi moje telo danes lahko spregovorilo, kakšno zgodbo bi povedalo o tem, kako živim?

Ker drža ni nekaj, kar bi morali ves čas popravljati.

Je informacija. In vsaka informacija je lahko začetek spremembe.